Publisher: Sodobnost International.
The novel Englar alheimsins (Angels of the Universe), translated to Slovenian (via English) by Tanja Ahlin.
About the book:
Paulov prihod na svet so spremljali burni politićni dogodki, njegovo prihodnost pa so napovedovale že sanje njegove matere. Najstništvo mu poleg bolećega slovesa od otroštva prinese tudi prve znake bolezni, shizofrenije. Skozi Paulove oči bralec spozna rezkjaviško psihiatrično bolnišnico, ki postane del njegovega vsakdanjika. Pripoved vseskozi spremljajo tankočuten humor ter razmišljanja o življenjskih resnicah in usodah, skozi katere lahko bralec razbere slutnjo neke višje resnice.
From the book:
Zunaj je mraz.
Včasih sam stojim v temi.
Včasih ležim kot otok v mrzlem morju in drgetam.
Kralj Baldwin Britanski je imel prav: nisem pazil na svoje angele.
Že davno so popadali na zemljo in zdaj tavajo s pristriženimi perutmi po hodnikih te skrivnostne zgradbe, kjer dnevi minavajo v lenobnem vakuumu vsega, kar je izginilo in pogorelo in se izgubilo.
Zunaj je mraz.
Beli robovi valov se kodrajo na morju, ki je zdaj črno in valovito kot tema daljnega vesolja. Luči v zalivu Akranesa se svetlikajo kot zlato mesto v daljavi, medtem ko mesto osvetljuje hribe in pobočja kot kak električar, ki se je zmedel pri povezovanju žic.
Vakuum daljnega vesolja je hladen, luči v hodnikih so hladne in enako velja za oči ženske, ki zrejo skozi kukalnik v vratih; zdravila na pladnju so hladna.
Zdaj v bolnišnico strmijo zvezde in osamljenost zaliva je je motna.
Chagall bi morda videl leteče krave, če bi stal tu ob oknu, kjer zdaj stojim jaz ter opazujem razburkane valove in črno morje.
Včasih slišim vse violine sveta.
Včasih vidim snežno bele gore, kako topotajo.
Nekoč sem videl, kako so tu mimo na metlah letele čarovnice; to je bilo na silvestrovo, ko su ljudje spuščali rakete. Splezam na vrh in se s prsti dotaknem zvezd. Zgrabim oblake in si jih kot šal ovijem okoli vratu. Letam s pticami in izginem kot kit, ki se potopi v globine.
Poskušam si zamišljati sledi, ki jih za seboj pusti čopič: kako je izmerjen čas, kako je življenje obarvano, kdo je mojster tega nenavadnega dela.
Razmišljam o prostranosti, zrem v črno morje, temo, mraz in lući. Zdaj sem v palači, ki jo je Bergsteinn stoje slikal, ko je sijalo sonce, znotraj kroga, za temo okenskih stekel, za sledmi čopiča.
(71-72)